jutranja

Postelje že dolgo nisem tako zelo preklinjala kot včeraj. Tako velika in tako prazna je bila brez tebe. Pogrešala sem te. Sploh tvojo vročo kožo ob katero bi se navadno privila. Všeč mi je kako sladko začne dišat ko se potopiš v sanje. Težko mi je blo zaspat, ker nisem slišala tvojega globokega umirjenega dihanja. Želela sem si naslonit glavo na tvoj prsni koš, ti pustit da me božaš po laseh in poslušat tvoj srčni utrip. Pa ne gre to več.

Komaj sem čakala da me utrujenost potegne v spanje in zato v sanje, ker sem vedela da te bom sanjala. In sem te res. Pa se ničesar drugega ne spomnim kot samo tvojega smeha. Tvoja podoba, kako se mi prisrčno smejiš, je ostala z mano še vse jutro in me držala pokonci kljub nenaspanosti.

Oh kako zelo čakam da pride večer. Čakam da prideš k meni in me objameš, da se bom počutila bolje. In vem, ko bova zvečer ležala v postelji, ko bom privita ob tvoje lepo telo čakala da me popade spanec, bom srečna. Srečna ker boš nekaj trenutkov spet pri meni, ker boš takrat spet ves moj.

Do takrat pa…
… nestrpno te čakam.

*cp*

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !