Pogrešala te bom

Naivno sem se navadla na tvoje objeme vsak večer pred spanjem. In naivno sem mislila da bo tvoj poljub zjutraj postal rutina. In zdaj, ravno ko sem se naučila kako te moram zjutraj pobožat, da vidim tvoj nasmeh, ko sem se navadla da postelja diši po tvoji mehki koži, ko sem se naučila vsak dan na uro v pričakovanju kdaj prideš domov, zdaj se mi bo vse to vzelo. In vraga, kako me to boli. 

Ja vem, tako je prav. Ja vem, to ni konec vsega. Ja vem, da to med nama ne bo nič spremenilo. Ampak kljub vsemu me boli srce, ker vem da bom zvečer mogla sama zaspat. Ker vem da se bodo omare spraznile, da se bo spraznila moja soba in da bom prazna tut jst. Prazna, vsaj nekej časa, preden se spet navadim živet sama s sabo. Nič več poljubov na ramo. Nič več skupnega pitja kave. Nič več smeha in vseh teh nežnosti in pozornosti. Nič več objemov in ščipanja in lovljenja. Nič več tebe. Nič več. Ko se vrnem iz službe bom sama. Sama samcata. In danes se bom protestno zavila v kot postelje in celo popoldne spala z gospodom Medvedom v objemu. Mogoče bom tut mal pojokala… Kot da že danes ponoči nisem dovolj jokala. Povrh vsega pa sem morala še pazit da te ne zbudim, da ne boš videl. Ja. Težka noč je bla. In še težje jutro če smem priznat. In se mi zdi da ne morem dihat. Tako ogromen cmok mam v grlu da se bom zadušila. Čakam da mine ta dan. Da ga bo konec in da začnem od začetka, kot da se mi nikoli ni nič zgodilo. Po drugi strani pa me je neznosno strah, da bo jutrišnje jutro še težje. Še bolj boleče. Da se bom zlomila, ko se bom sama zbudila…

Sej ti želim da bi ti šlo čimbolš dons. Pa ti želim da bi bil fuuuul srečen. In vse sm prpravlena potrpet za tebe. Tole je še minimum. Ampak res hočem da veš…  Res me bo bolel ko te ne bo več tok bliz mene. Res… res te bom pogrešala. 

Hvala za ta čudovit mesec pa pol. Komej čakam da znova začneva. Lubm te.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !