ob vznožju najine gore….

YouTube slika preogleda
Ta pesem so sanje. Moje sanje. So sanje in so spomini. Najlepši, najbolj sladki, čuvani kot najdražji zaklad.

So spomini na tiste dni, ko sva se skrila tja, k vznožju najine gore. Tam sva lahko le jaz in ti. Tam se skrijeva v male, tople sobice in zadihava tisti svež, nepokvarjen zrak. Primeva vsak svoja bremena in jih zabriševa skozi vhodna vrata. Jih bova pobrala na poti domov. Tu jih ne potrebujeva. Tu se lažje diha. Tu se ljubi in čuti in uživa. In se živi tako, kot bi se življenje moralo živeti. Polno. Ob vznožju najine čudovite gore.

Dom? Kaj je dom? Dom je tam, kjer ga čutim. Čutim ga zjutraj, ko me sonce požgečka po nosu, ko odprem oči in se zavem, da ležiš ob meni. Čutim ga v vetru, ki mi mrši lase, medtem ko objeta stojiva in opazujeva najino zeleno reko. Čutim ga v dežnih kapljah, ki mi močijo lase, medtem ko me držeč za roko vlečeš proti zavetju. Čutim ga v vonju kave, ki jo skupaj pijeva na klopcah za hišo, na hladnem mrzlem zraku, zavita v debele odeje.  Čutim ga v toplini tvoje kože ponoči. Čutim ga, ko vdihnem tvoj zrak in vonjam tvojo dušo. Čutim ga s tabo.

Tam… Ko sva dovolj dolgo zaprta v sobicah, da se očistiva vse navlake in umazanije, ki sva jo prinesla s seboj iz mesta, takrat je vse kar nama preostane odkrivanje. Odkrivanje tebe in sebe. Takrat odvržeš vsa oblačila in vse maske, ki si si jih sam nadel za druge in se postaviš predme v vsej svoji resnici. Ker veš da lahko. Ker takisto storim tudi jaz. Potem se mi zdiš lepši kot kadarkoli poprej. Takrat te objamem, zarijem prste v tvoje lase in te privijem k sebi. Ne bi te mogla bolj čutit. Ne bi te mogla bolj ljubit. In če takrat zaplavava v morju odej, tistih, ki tuje, a prijetno dišijo, če se takrat uspeva preplest, če takrat uspeva zlit najini duši v eno, potem je popolnoma jasno da naju nič ne more uničit. Takrat si ti jst in jst sm ti. Takrat te vem in ti veš mene. In če naju to, popolna iskrenost, ne more razgnati, kaj naju bo?

Tam… Tam se vedno spomnim, zakaj si je bilo treba prvič zapomnit vse pikice na tvojem obrazu. Spomnim se, kako je treba s prsti drseti čez tvoj obraz, da ujamem vsako vijugo. In kako še vedno diši tvoj vrat ob jutrih, na tisti čisto poseben, čisto tvoj način. Tam vedno vem, kaj si mi rekel, ko sva sredi množice stala objeta in svet za naju ni obstajal. Spet začutim privlačnost, ki nastane med nama, ko stakneva blazinice prstov skupaj, kot sem jo začutila prvo jutro s tabo. Samo tam gola oblečem tvojo ledr jakno, da me spet odneseš do postelje. Tam se spomnim vseh jutranjih objemov in vseh odtenkov tvojih oči. Tam vedno vem, zakaj se nočem več zbujat sama. Tam vedno vem, zakaj sem izbrala tebe in se spomnim vseh razlogov zakaj te nisem želela spustit. Tam resnično in srčno vem, da te potrebujem.
Ne verjamem v veliko stvari. Verjamem pa vate.

Tam sem srečna…

Vedno mi gre na jok, ko odhajava. Morda zaradi vseh tistih bremen, ki jih bom mogla pobrati na poti iz stanovanja, morda zato, ker bo trajalo preden te bom spet tako zelo čutila, morda zato, ker bo preteklo nekaj časa preden bova smela nazaj v najino gnezdo. Vsakič me objameš in mi obljubiš da se bova vrnila.

In potem čakam in čakam. Stiskam zobe in potrpim vse napore, ki me čakajo. Vse za obljubljeno nagrado. In ta je, da se po dolgem čakanju vedno vsedeva v avto in se odpeljeva sreči naproti.


Ja, že vse odkar sva prvič odšla imam sanje.  In nič jih še ni bolje popisalo kot tale simpl pesem.

But we could live by the foot of the mountain
We could clear us a yard in the back
Build a home by the foot of the mountain
We could stay there and never come back.

But we could live by the foot of the mountain
We could make us a white picket fence
Build a home by the foot of the mountain
we could stay there and see how it ends.


Tam… Hočem to. Hočem dom tudi otipat, ne samo čutit. Hočem vsak dan pred vhodnimi vrati odlagat težave. Hočem. Eno toplo hiško zase, kjer bova ves čas lahko midva. En velik vrt z belo ograjo, kjer bo tekal velik kuža. In vsi kričeči otroci z mrzlimi noski polnimi smrklja, ki sva si jih zamislila. ne bojim se vseh tistih malih tečnih težav, ki jih to lahko s sabo prinese.  Hočem probat. Hočem srečo. To so moje sanje.

Bova kdaj?

  • Share/Bookmark
 

4 odgovorov na “ob vznožju najine gore….”

  1. Snowblind  pravi:

    Lepo spisano :smile:

  2. Nika Nika  pravi:

    hvala :) tried my best :P

  3. Vali  pravi:

    Hvala. :)

    http://vallykalove.blogspot.com/2010/04/pesem.html

  4. Nika Nika  pravi:

    Ne, hvala tebi. Bom vzela kot kompliment. :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !