Nika. Toj to.

Ko zazvoni budilka in zraven sebe začutim toplo kožo… ko odprem oči in zraven sebe zagledam speč obraz… potem jutro enostavno ne more biti tako zelo slabo, pa čeprav je ponedeljek in je zunaj megla. In se spomnim da sem objeta zaspala in da mam še kake pol ure dremežev, ki jih bom itak porabila za to da ga gledam…in se nasmehnem. Sama sebi in jutru. Kasneje, ko odhajam, dobim poljub za slovo, ki sicer ni čisto tak kot bi si ga želela, a vseeno bolje majhen poljubček kot sploh noben poljubček. Zato sem, ko se pa vsedem v avto, edina ki se na ponedeljek ob pol sedmih zjutraj smeje.
Megla počasi a vztrajno vpija moj nasmešek, ga golta in požira, da sčasoma izgine. Misli odtavajo na nelepe kraje in v moje telo se naseli tesnoba. Ne maram je. Odsotno gledam skozi okno, ko se pred mojimi očmi le za trenutek nariše ena rumena hiška z rdečo streho. Trenutek je dovolj da se toplota po meni razleze s skoraj svetlobno hitrostjo. Iz zamaknjenosti me zbudi vprašanje: “Nika, kva se pa ti tok butast smeješ?” Vrnem ji pogled v vzvratnem ogledalu in rečem samo: “Sej se mam za kej. Res.”

In jutro ni bilo slabo.