Nika. Toj to.

…

Ko je izčrpan padel na posteljo poleg nje, se je zunaj že delal dan. Njuni potni koži sta omamno dišali in nasmeška sta počivala na obrazu. Njegova velika dlan je zopet zaščitniško pokrila njeno. Tokrat je ni umaknila. Opazovala sta barve jutra, ki so se risale na obzorju in šepnil je: “Najina zora. Samo najina.” Nato sta od utrujenosti zaspala.

Zbudi se v svoji postelji. Zopet noče odpreti oči. Uživa v spominih na prejšnji dan in razmišlja kako jo bo zagledal spečo poleg sebe, da jo bo lahko prebudil in ji naredil zajtrk. Na njegov obraz se prikrade nasmešek. Odpre oči in… Nje ni nikjer več. Odšla je že pred urami. Mesto na katerem je ležala, je že izgubilo toploto njene kože, kljub temu pa rjuha še vedno omamno diši po njej. Strmi v steno nasproti in razmišlja. Zave se, da nima njene telefonske, niti naslova, ničesar. Niti pomislil ni na to, saj se ni zavedal, da bo odšla skupaj z jutrom. Zgrabi ga jeza in srd. Obraz zarine v vzglavnik, na katerem je ležala in vdihne, kar je še ostalo od njenega vonja. Zarenči, se razjezi, zgrabi vzglavnik in ga z vso silo zabriše v steno. Takrat opazi stvar, ki je bila skrita pod njim. Prime jo v roke in si jo ogleduje. Prepozna svojo črno belo karirasto ruto. Točno tisto, ki ji jo je podaril več let nazaj. Pustila mu je spomin… Ovije jo okrog vratu. Včasih je dišala po njegovi koži, sedaj se v njej voha sled njenega parfuma. Roke potisne na blago na vratu in se nasmehne. Poiskal jo bo. Mora jo.

Istočasno, ko se on prebuja, ona sedi ob jutranji kavi z nasmehom na obrazu in črno majico v rokah. Njegovo majico, ki jo je našla v sobi, ki omamno diši po njegovem telesu. Vzela jo je zase. Za spomin. Kot vedno. Majica je trofeja, ki jo vedno ukrade vsem ljubimcem in jo odnese s sabo. Toda tokratna trofeja je mnogo več kot samo to. Ta ji veliko pomeni. Te majice ne bo obesila v omaro k drugim njej podobnim. Ne, ta vonj bo obdržala.
Ve, da jo bo iskal. Kot tudi ve, da je ne bo našel. Ne bo mu pustila. Ena noč je dovolj. Dovolj, da se ne naveže. Dovolj, da ne bo mogel zlomiti njenega srca. Dovolj, da je varna tudi sama s seboj. Pa hkrati tudi dovolj za posebno vez med njima. Dovolj za nasmeh. Dovolj za spomin. Morda celo dovolj za ogromen trebuh čez kakih 8 mesecev. Morda dovolj za majhno temno deklico… kdo ve?

This is the day i make you mine.

The way your hair lies
sometimes unrecognized
All the way from these today
on a train
Nothing to say if theres still time

But you are the one
I’ve been wating for today
And here comes the sun
That’s been baiting on today.