Nika. Toj to.

Bil je lep dan. Sonce je sijalo, veter se je popolnoma umiril in na nebu so mirovali le kopasti oblački. Dan je bil kot nalašč za sprehod. Kot vedno ga je morala izkoristit. Oblekla je rumeni plašček, zavila okrog vratu karirasto ruto in se odpravila ven. Odločila se je, da bo šla skozi mesto, saj je bilo že pozno popoldne in ni pričakovala veliko ljudi. Pot jo je vodila k reki, kjer je zagledala pisane sličice otrok, ki so visele na obrežju. Tako je hodila vzdolž tiste znane umazane vode in se smejala raznim podobicam.

Kar naenkrat jo je v kotičku očesa nekaj zmotilo. Ozrla se je okrog sebe, pa ni opazila ničesar nenavadnega. Naredila je še par korakov in skrbno opazovala ljudi. Potem pa ga je zagledala in prepoznala v delčku sekunde. Tam na klopci je mirno sedela velika postava in zamišljeno strmela v veliko sonce nasproti, ki ga je narisala neka deklica z veliko smisla za rumeno barvo. Ustavila se je na mestu in strmela vanj. Dobro ga je poznala, a iz njenega življenja je izginil že tako dolgo nazaj… Pa vendar nikoli ne bi mogla zgrešiti tistih gostih črnih las, širokih ramen v odetih v črn plašč in karizme, ki se jo je dalo čutiti metre stran. Ni vedela kako naj odreagira, kaj naj stori. Imelo jo je, da bi se obrnila in stekla stran, a ni bila več majhna deklica. Tako reakcijo bi si kasneje očitala, česar se je dobro zavedala. Želela si je stopiti do njega, pa se je bala, da je ne bi prepoznal…

Nenadoma se je odločila. Zakorakala je proti njemu in se čisto tiho ustavila za njegovim hrbtom. Tako je bil zamišljen, da je ni opazil, kar jo je pomalem zabavalo. Njen načrt bi utegnil uspeti. Zadržala je dah, se sklonila bližje k njemu, vse tja do njegovega ušesa in mu čisto potiho v uho zašepetala: “Land my plane.”

Njegova reakcija je bila sunkovita. Vstal je in se obrnil. Presenečenje in veselje na njegovem obrazu sta bila več kot pristna. Brez besed jo je pograbil, tesno objel in dvignil v zrak, da se je začela glasno smejati. Nekaj sekund sta samo strmela drug v drugega in opazovala spremembe, ki so jih povzročila leta. Potem so iz njuju bruhnila vprašanja o teh letih. Želela je vedeti vse o tem, kje je bil in kaj je počel… Postalo jima je jasno, da to ni le pogovor za na ulico. Vprašal je: “Še vedno piješ pivo?” Le nasmehnila se je in mu s tem povedala vse.

Potegnil jo je za sabo in odvlekel v star lokal, za katerega je težko verjela, da sploh še obstaja. Pa je še vedno obstajal. In še vedno je bila tu miza, kjer sta sedela na dan, ko sta se spoznala. In še vedno so točili Guinnessa. Pogovor je večinoma potekal v eno smer… On je pripovedoval kaj vse je doživel, ona pa ga je navdušeno poslušala. Tako je šlo kako uro ali dve, potem pa je nastala tišina. Gledal jo je v oči, da jo je postalo sram in je sklonila pogled. Pa je bil en pogled dovolj. Opazil je žalost v njenih očeh. “Tvoje oči imajo žalosten odtenek zelene. Kaj se ti je zgodilo?” Ostala je čisto tiho. Ni marala govoriti o tem. Narahlo je odkimala in pričela govoriti o nečem bolj nepomembnem.

Pogovor je tekel dalje. Spominjala sta se starih dni, skupnih pijančevanj, pogovorov, sanj, ki sta jih včasih imela in katere so se uresničile, katere ne… Gunnessi so sčasoma prerasli v viskije. “Dvojni irski z ledom za oba prosim,” je ukazal z glasom, ki ga ni poznala. Sililo jo je na smeh, saj ga tako zelo samozavestnega skoraj ni prepoznala. Ego mu je zrastel na absolutni maskimum. Po nekaj kozarčkih se spet pojavi tišina. Njeni prsti počasi drsijo po robu kozarca, medtem ko njegovi v ritmu tolčejo po mizi. Njen pogled je uprt v led, njegov pa naravnost v njo. Odloči se in jo vpraša še enkrat.

Dekle tokrat popusti. Nasmehne se in prične pripovedovati. Zgodbo o svojem življenju. Zgodbo o njej in moškemu njenega življenja, ki ji je na koncu zlomil srce. Pripoveduje, kot da to ni njena zgodbe. Pripoveduje, kot da se je vse skupaj sploh ne tiče. On je čisto tiho in jo nejeverno posluša. Odkimava z glavo in vse v njem mu govori, da naj se mu ne smili, pa ga čustva ne ubogajo. Pripoved se konča z besedami: “..in zdaj sem sama samcata.” Takrat pa se ji ulijejo solze.

Zanj je prvič, da jo vidi brez nasmeha. Navajen je bil, da je sončna, rumena, nasmejana, sedaj pa se je zlomila vpričo njega. Solze so ji polzele po licih, on pa ni imel najmanjšega pojma kako jo potolažit. Njegova dlan je zaščitniško pokrila njeno, pa jo je umaknila in si obraz pokrila z dlanmi. Tiho je ihtela in se poskušala umiriti. Takrat je storil, kar se mu je zdelo najbolj naravno. Vstal je, jo dvignil in odnesel ven iz lokala, na klopco, kjer ga je srečala. Sedel je, ona pa mu je počivala v naročju in ihtela v njegovo ramo. Tolažil jo je in besnel na tistega, ki si je drznil zdrobiti sonce v njej. Ob ritmu njegovega srca se je počasi pomirila. Njene roke so se oklenile njegovega vratu, potem pa je šepnila: “Odnesi me domov.”

the clouds in your eyes, down your face  they pour.
walk me down your broken line, all you have to do is cry.

…se nadaljuje…