Nika. Toj to. maikemi.

Bil je siv in dolgočasen delovni dan. Bila je slabe volje in zdolgočasena. Želela si je, da bi se dan čimprej končal. Med vnašanjem nekih cifer v računalnik je njen telefon ostro zapiskal in jo zbudil iz zamaknjenosti. Pritisnila je tipko in iz ekrančka so zasvetile besede: “Greva na pijačo. 1800, standardno mesto.” Bil je on, kot že neštetokrat prej. Seveda ni mogla zavrniti in on je to vedel, želela si ga je spet videti. Vedno je vnašal rumeno barvo v sive dneve že s tem, da se je pojavil. Pravzaprav je bilo to vse, kar je kadarkoli storil…

Ob pol šestih se je vsedla v avto in se odpeljala. Tja, kjer sta se vedno dobila. Na skupen ljub kotiček. Četrt ure kasneje je počasi stopala po stopnicah navzgor. Vedno je bila nekoliko prezgodnja, rada ga je čakala ob vroči skodelici črnega čaja z mlekom. Vse samo zato, ker je oboževala pogled nanj, ko stopa proti njeni mizi. Tudi tokrat je sedla in naročila čaj. Medtem ko je čakala je opazovala letališče pod sabo. Zdelo se ji je polno življenja, popolnoma v nasprotju z njo. “Kako žalostno,” je pomislila in vlila mleko v čaj, da je dobil tisto popolno barvo in vonj. Nato ga je zagledala….

Hodil je proti njej, počasi in z občutkom. Nekako tako, kot se gibljejo nevarne zveri, le da je bil njegov nasmeh popolnoma nenevaren. Očaral jo je, kot vedno. Takoj, ko je sedel, jo je občutek za čas popolnoma zapustil. Lahko bi minili dnevi, pa ne bi niti opazila. Požirala je vse kar on je, vse kar izreče in memorizirala vsako najmanjšo kretnjo. Potopila se je vanj.

Z njim ni bilo bistveno drugače. Vedno je bil točen, ker je oboževal njen zamišljen pogled, ko je sama s sabo strmela v čaj. Pogled nanjo in pogovor z njo pa sta ga vedno začarala. Zakaj ji tega ni nikoli povedal, ne ve. Preprosto se ni čutil pripravljenega. Spraševal se je če sploh kdaj bo pripravljen…

Zopet jo je uspel nasmejati, ji pričarati sijoče iskrice v očeh, jo pripraviti do tega, da se sprosti. In jo se je dekle spet zvonko nasmejalo, je to iz njega privabilo tisti dobro znani občutek sreče. V zanosu je iz njegovih ust kar zletelo: “Daj, greva letet.” Utihnila je in se zamislila. Ustrašil se je, da je šel predaleč, ona pa se je medtem spraševala če misli resno. Tiho je vprašala: “Kam?” S tem je bilo odločeno.

Stekla sta do bankomata, dvignila dovolj denarja in se odpravila kupit karti. Bila sta popolnoma brez prtljage, a bilo jima je vseeno. Izbrala sta Škotsko, ker je bilo to naslednje letalo, ki naj bi vzletelo iz letališča. Nista se zavedala, da je Škotska najlepša ravno v tem letnem času… Imela sta srečo.

Letela sta ponoči in opazovala luči pod seboj. Nekje v tišini ugasnjenih luči je roka poiskala roko. To je prebilo led in kmalu so tudi ustnice poiskale ustnice. Končno sta dočakala poljub, na katerega sta tako dolgo čakala… Na škotskem letališču sta izstopila kot zaljubljen par. Nekaj časa sta strmela v zvezde, preprosto zato, ker se jima je zdelo, da nocoj zanju svetijo močneje. Potem sta poiskala sobo, v kateri sta pustila vse fantazije samotnih noči in vse besede, ki sta jih kdaj želela izreči.  Spala nista…nihče od njiju ni želel izpustiti niti trenutka. Zjutraj sta iz postelje zlezla ob spremljavi zore. Tisti dan je bila samo njuna, nebo je obarvala še posebej lepo, da bi poudarila romanitko. Morda pa je bil za to kriv letni čas… Z roko v roki sta šla na sprehod, občudovat naravo. Da je bilo vse skupaj že kičasto, so poskrbeli njuni mehki in nežni poljubi. A ni jima bilo mar, uživala sta dan.

Kosilo je prišlo prekmalu. Pričela sta se zavedati, da bo kmalu treba odletet nazaj. Pogledi so postali otožnejši, kretnje le še bolj ljubeče. Vedela in mislila sta isto… Zadnjič sta se, s solzami na licih, ljubila kar za težko rdečo zaveso v jedilnici. Opazili so ju hkrati vsi, a nihče prav zares. Zaradi te avanturice sta skoraj zamudila letalo… A pravzaprav sta si oba želela, da bi ga.

Kot se je na letalu vse začelo, se je tam tudi vse prekinilo. Kot da bi odsekal, so se ustnice razklenile, roke tudi, ostala sta jima le žalostna pogleda. Ni bilo pravega razloga, da bi se zdaj ločila, a tudi pravega razloga, da bi ostala skupaj nista našla.

Na letališču nastopi slovo. Odkorakati morata vsak v svojo smer, kot da se ni nič zgodilo. Nemo strmita drug v drugega tako dolgo, da tišina postane težka in neprijetna. “Objem?” reče. Telesi se prepleteta, še zadnjič. Ni je želel poljubiti, mislil si je, da ga bo preveč bolelo. Zato je ni. Zato jo je le objemal.

Ko tako objeta stojita sredi vseh tistih ljudi, se nihče od njuju ne zaveda, kakšen vtis je to naredilo nanju. Mislila sta, da bosta lahko odšla in se pretvarjala, da Škotske ni bilo. A bila je. Pustila je pečat, ju zaznamovala. Ne zavedata se, da bo naslednje leto, na točno ta datum, on spet poslal sporočilo na njen telefon. Ne zavedata se, da bo ona vzela taisti dan prosto v službi, v upanju, da ji bo pisal. Ne zavedata se, da se bosta na ta dan dobila v baru nad letališčem ob 1800.  Prav tako ne vesta, da bosta potem odšla na travnik gledat taiste zvezde, kot sta jih gledala na Škotskem. Najhuje pa je, da ne vesta, da se to ne bo zgodilo samo naslednje leto, ampak tudi vsa leta za tem…

Ne vesta, da se bosta vsako leto, na točno ta dan v slovo poljubila samo zato, da bi nadoknadila izgubljeno. Samo zato, ker se je on odločil, da je danes ne bo poljubil…
Morda bi jo moral in bi to kaj sprememnilo, morda je prav, da je tako kot je. Vsekakor pa je jasno, da se usoda igra z njima in njunimi življenji. Kako naj se ne bi, ko pa je let imel številko 42?

0%

0%