Nika. Toj to.

Njun pogled je zajel okolico. Peščena plaža. Ne mivka… okrogli kamenčki. Točno tako, kot sta si to predstavljala. Sonce je zahajalo, veter ju je prijetno hladil in kuštral njene dolge lase. Njegovi so bili tokrat speti v čop. Stala sta tam, z roko v roki, zamišljena…

Ona je imela na sebi le preprosto obleko bež barve, ki je poudarjala njeno rahlo zagorelo kožo in njeno postavo. Da bi vse skupaj popestrila, si je nadela tisto ogrlico, ki mu je bila najljubša. On je bil, kot se pač spodobi, v črni srajci in črnih hlačah. Pravzaprav ni nikoli izgledal čisto spodoben, ker se ni maral pretvarjati, da je nekaj kar ni. Verjetno je tudi zato obul popolnoma nove črne allstarke. Ko jih je pogledala, se je nasmehnila. Kako tipično; ji je šinilo skozi glavo. Pa saj tudi ona ni tipično obuta. Preproste japonke… Opazila je, da jo nepremično gleda. “Kaj je?” je vprašala. Kako je lepa, pa se tega sploh ne zaveda; je pomislil. “Nič,” se je glasil njegov odgovor. Skomignila je z rameni in stopila na pesek. Spustil je njeno roko. Začudeno se je obrnila. Nekaj je bilo narobe, pa ni vedela kaj… Ozrl se je k skupini sedmih ljudi, ki so ju čakali sredi plaže in vprašal: “Si prepričana?” Zdaj ji je postalo jasno. Iztegnila je roko proti njegovi. Odzval se je in njuni prsti so se prepletli. Zamižala je, vdihnila in se nalahno stresla. Na obrazu ji je zaigral tisti posebni nasmešek, ki ga je na njej tako občudoval. Nato je odprla oči in pokimala. Čeprav si tega nikoli ni želela, ji verjamem, se je na tihem odločil in stopil za njo na pesek.

Počasi, z roko v roki, sta se jim približevala. Videla sta že rahlo živčne obraze njunih staršev, ki jih je skrbelo zakaj sta se zadržala. Nalahno sta jim pokimala in se nasmehnila. Vse je v redu; so si oddahnili in čakali, da prideta bližje. Stopila sta ob stran svojima najboljšima prijateljema, spustila roke in se obrnila drug k drugemu. Še dobro da nimam šopka, bil bi mi v napoto; je pomislila.  Gledal je v njene oči in vedel, da dela prav. Tako srečen ni bil še nikoli. In v njenih očeh je videl, da čuti isto. V glavi je počasi potoval skozi njune skupne trenutke in kar ni mogel verjeti, da se je vse izteklo tako srečno. Iz zamaknjenosti ga je predramilo nestrpno izgovarjanje njegovega imena. Tako globoko se je zatopil, da je pozabil, da je sredi poročnega obreda. Zmajal je z glavo in se poskušal zbrati. Ne, ne smem se smejat, je pomislila, a vseeno kar bruhnila v smeh. V tistem trenutku ga je imela raje kot kadarkoli prej. Vse, na kar je še lahko mislila, je bil poljub na katerega mora počakati do konca - kakšna škoda. Nestrpno je čakala in ga nato stisnila tesno k sebi medtem, ko sta se njuna jezika prepletala. To je najsrečnejši trenutek v mojem življenju; je bila glavna misel, ko so ju starši in prijatelja s ponosom opazovali.