Nika. Toj to.

Sovražim ta modalni glagol. Ja, še celo bolj kot morati. Zakaj? Vedno kjer stoji “lahko bi”, nujno sledi “pa nisem”. In ti… s tabo je povezanih toliko “lahko bi”-jev….

Ko sem te spoznala si mi šel na živce. Lahko bi te zasovražila, pa te nisem.
Se spomniš tiste žurke pri njej doma, ko naju je izzivala z menjavo partnerjev? Daj no, vem da se spomniš…. takrat si prvič poljubljal moj vrat. Če ne bi bila tako posesivna, bi te lahko že takrat spravila ob pamet. Pa te nisem.
Se spomniš tiste noči, ko bi lahko gledala fire-show ki ga je neko dekle pripravilo? Se spomniš zakaj ga nisva gledala? Pri vsem tistem uživanju in dotikanju kože bi lahko poiskala in poljubila tvoje ustnice. Pa jih iz principa nisem. Še sreča, lahko bi me zasovražil, ker bi podrla tvoja načela. Pa me nisi.
In morje na katerega si me povabil? Lahko bi šla. Pa nisem. Žal mi je za to.
In ko si klical če grem z vami na sankanje? Lahko bi se oglasila…pa se nisem. Žal mi je za to.
In potem nisi ne klical, ne pisal več. Lahko bi to storila jaz. Pa nisem. Ne veš kako zelo žal mi je za to.

Ko sem te zagledala, sem vedela. Spet sem bila tam kjer sem vedno bila kar se tebe tiče. Vedela sem da si spet zaseden. Vedela sem da ne boš mogel biti moj. Po vseh pravilih bi tu morala biti nova “lahko bi - pa nisem” zgodba. Ampak teh je bilo preprosto preveč. Za popizdit preveč. Zato sem vse skupaj spremenila v “lahko - in tudi sem”. Ni mi žal. Vem da sem storila narobe, a zdi se tako prav, ne?