Nika. Toj to.

zakaj? ura je bla lepo mičken čez polnoči, k sm se vsedla za komp in ugotovila da se je utorrent spet sesul in je šla ena ura downloadanja v kurac. pa dobr, sm si rekla, in se odločila da se bom potolažla s princem z bel aira. pogledam svojo prvo najljubšo epizodo - to je tista v keri carlton pleše striptiz pol sm si pa zaželela neki za grickat preden si pogledam tadrugo. grem v kuhno in se v temi prbijem z nogo v štok od vrat. posledica je zelo boleč prst, ropot da sm zbudila brata ki sta že spala in podrt štok ki sem ga sevede mogla zbijat nazaj skupi. pa dobr, zrihtam to. grem v kuhno, brskam po omarci in zagledam pistacije. mhm, to bom. naštimam ta novo epizodo - to je tista kjer gre ashley v šolo in hoče bit prasička če koga slučajn zanima - in pričnem z grickanjem. pazm da nebi kšne lupine al pa delčka lupine dala v usta ker so precej trde pa tko… in sred enga izmed smešnih prizorov med smehom in žvečenjem ugriznem v neki trdga.  fak lupina, si mislem in izvlečem zadevo iz ust. ne, ni lupina, stvar je bela in hudimano trda. z jezikom švignem po ustih da vidm če je kje še kkšn košček in… ugotovim da je to del zoba! zob se mi je odlomu jebemti. tko ena četrtina zoba mi manjka. povrh vsega se je pa še tko odlomu, da je zdej oster rob in me reže v jezik. tk da če ne bo dons pondelk, pol pa tut nč. nakar razmišlam: “o jebela cesta, zdej bo treba pa k zobozdravniku”, nakar se spomnem da sm po novem 18 in nimam več zobozdravnika. kaj me torej čaka? vpis pri novem zobozdravniku in čakanje da sploh pridem na vrsto. tačas bom pa že zlizala ta prekleto oster rob pomojem, ker zobozdravstvo v škofji loki je pa res v riti. Mah, zdej sem slabe volje. Big time. tut filgut songi niso delval. pa še ugotovila sem da če jem na tej strani kjer je zob odlomljen se mi vsa hrana zatakne, če jem pa na drugi strani in se mi zatakne, je pa z jezikom ne morem ven dobit ker me zob preveč reže v jezik. če ni to jeba pol pa ne vem. utegnem shujšat zdj…JEBEMTI, a se mi lh zlom jebeni zob noooo?!

ja, pizdarije se mi dogajajo. in čutm da to še ni vse kar bo šlo dons narobe. pizda, sovražm take pondelke.

če sm koga zamorila, evo vam filgut song ki mi ni pomagal čeprov je ponavad zlo uspešen pr tem:

0%

0%

O ja… znajo. Ne trdim sicer, da so edini, ki znajo ampak… So pa edini, ki to reeeeeees obvladajo. Hudo, kako te lahko zakurijo ti črnci. In kaj znajo? Znajo božat s pogledom. Znova in znova to ugotavljam in vsakič to doživim enako šokantno kot prvič. In nisem edina, ki ve, kako lepo je to. Spomnim se nekega posta MojceS¹, ko je pisala o točno tej stvari. Zakaj to vlečem na plan me vprašate?

Včeraj sem stopila na avtobus in se vsedla nasproti črnca. Po telefonu je govoril v meni neznanem jeziku. In bil je lep, kot so le črnci lahko. Na tisti njihov način… Gledala sem skozi okno, ko sem začutila…kako se je spustil po mojem telesu da me zažgečkalo prav tam na dnu hrbtenice in me zmrazilo. Občutek je nenavaden, neopisljiv. Obrnila sem glavo, njegove oči so ujele moje in me pogrele. Rahlo sem se nasmehnila in pogledala stran, pa sem njegov pogled vseeno čutila na sebi. Kako drsi gor in dol po mojem telesu in me boža… Zaprla sm oči in uživala v tem nežnem občutku. Svojih oči prav nesramno ni umaknil z mene. Vsakič, ko sem ga pogledala sva se zato ujela s pogledi. Nasmehnil se je in razkril svoje bleščeče bele zobe. Nato ga je spet zmotil telefon in mi odvzel njegovo pozornost. Odložil je tik pred mojim izstopom in se mi še zadnjič nasmehnil. Njegov pogled pa sem čutila na svojem hrbtu še toliko časa, dokler ni avtobus odpeljal.

Ja… znajo

0%

0%

1. vsaj mislim [↩]

Po Ljubljani sem se sprehajala s kepico božanskega čokoladnega sladoleda, uživala in kot vedno opazovala ljudi okrog sebe. Tokrat so bili ljudje drugačni kot ponavadi. Navadno me ne opazijo, me popolnoma spregledajo, čeprav upiram svoje oči v njih in jih na tihem ocenjujem. Danes pa sem bila daleč od neopaznosti. Kaj se je dogajalo?

Še ljudje na nasprotni strani ceste so me opazovali. Gledali so me naravnost v obraz in v čokoladni sladoled, ki sem ga počasi lizala. Pa ženske so me navadno samo opazile in šle dalje, kot da nič ni. Moški, ti pa so na meni dlje časa zadrževali pogled. Sploh zabavni so se mi zdeli pari moških, ki so hodili v mojo smer in bili sredi vnetega pogovora, potem pa so na hitro utihnili in ostrmeli, ko so me zagledali. Ko sem prišla mimo so navadno planili v smeh, zato sem se za trenutek že začela spraševati, če imam kje kakšno packo od sladoleda, a je nisem imela. Ampak nisem se motila, zagotovo ne, strmeli so vame in nikamor drugam. Vse skupaj bi še nekako razumela če bi se čez noč prelevila v neko noro super sexy oh in sploh hudo bejbo…ampak se na žalost nisem Kljub temu pa sem bila deležna pretirane pozornosti. In vse to me je čudilo, ker pravzaprav nisem bila nič drugačna kot ponavadi, le…

…sladoled sem imela. Ja, to je slavni fenomen sladoleda. Za to sem že slišala, pa sploh nisem verjela. Posebej efektiven naj bi bil, ko ga liže ženska. Moški postanejo do neke mere otrpli, kot da ne morejo dobro funkcionirati. Kot da bi imeli pred seboj katero izmed najlepših žensk na svetu. Preprosto strmijo tja v ženska usta in sladoled, kot da bi bili začarani. Ja, tega dolgo nisem verjela, danes pa sem ugotovila da je popolnoma resnično. Pa čeprav se trudim, tega sploh ne morem razumet. Saj je samo sladoled

Zato postavljam moškemu delu bralcev mojega bloga vprašanje: Kaj za vraga je tako posebnega na ženskah, ki ližejo sladoled? Kaj vam to predstavlja? Zakaj tako reagirate? Kaj je na tem takega? Skratka: ZAKAJ?!

pa ne morem se upret teli glasbeni podlagi. tko filgut je pa še seksi spot. unga črnca k šeška stol bi

0%

0%

Nazaj sem dobila svoj komp. popravljen je bil v rekordnem času, ne boste verjeli, v sedmih minutah. To dokazuje da Cuzo sploh ni tak car za kompe in da v bistvu nima pojma, ker če bi ga mel bi ga popravil vsaj v pol ure. Problem ki se je pojavil je bil da se nismo razelektrili ko smo vtikali nov ram v računalnik, kar je povzročilo kratki stik. Posledica je bila protestiranje računalnika pri zagonu. Serviser je to opravil ko me ni blo doma in zato njegove razlage zdej ne morm dobit, ker je že šel, sumim pa da je mogu sam switch zamenjat in je blo vse okej. tko da Cuzo: you suck

Zakaj je to pomembno obvestilo? To pomeni da bo komp spet pržgan skoraj ves čas. To pomeni da bom takoj ko bom dobila idejo, le to tut zapisala in objavla. In to je pomembno za moje bralce, za katere grem stavit da so me pogrešal. Ane da ste me? Ja, sevede ste me ;)  buci buci bu

Sicer sem zdele evforično srečna zarad tega in prva stvar k jo bom šla zdle nardit je da bom šla pogledat Fight Club ker ga nisem vidla že skor 2 mesca.  Kar je res kriza Sikfak, uni DVDji so za jutr vseen dobrodošli. Spomn se proooosim Oh joj, downloadi so nazaj, filmi so nazaj, muzka je naza… I’M ALIVE AGAIN!!! zdej se še hranim z navadno Milko in je evforija še večja

Sicer pa nič novega. Dež se je odloču da me bo v slabo voljo spravu, pa mu ne gre. Telo se je odločilo da ne bo več seksalo, ampak sm dala vedt da nima šans. Prsti me bolijo od pisanja najdaljšega pisma dozdej. Napadl so me mozolji nad katere se spravlam kadarkol pridem do špegla. Ne, tut Nivea¹ ne pomaga da bi zginl. Maybe vichy will do the job. Jutr mam vpis. Razjezil me je da rabm tok teh kurčevih fotografij zdj..ampak je gut. sm se pol pomirila. Čiki so šli dons res pa pa. Mozillo mam nazaj, ni se mi treba več z IEjem jebat. Objavlena sm bla v Blogoroli, pami ni blo všeč ker so poskusl nardit pravilno slovenščino…kar bi blo povsem okej, če ne bi pol pisal “prifuknjen” nov blokec mam za blog zapise ko me ni doma. nov zvezek mam za vaje iz matematike. Gledala sm Darkota, pa ga še zmer nism do konca sprocesirala. Res hočem it Batmana še enkrat gledat. Dons sm bla na predavanju v skladih in bom vrgla not čim dobim dnar Ah… pa grem stavt da vas to ne zanima.

Kul sm zdej k mam komp no. res. Grem zdej. Fight Club čaka. pa moj 24 inčn screen tut prav da me je pogrešu ah, pa še kokice bojo.  LG² alpakej

0%

0%

1. podudarek na črki e, ne na i Petrca [↩]
2. za nevedneže: kratica za life’s good. [↩]

rabim vročino. rabim, da je tolk vroče, da se ne da dihat. rabim, da je tok vroče, da je treba v kopalkah po bajti hodt. rabim sušo in suho travo k ma en svoj posebn vonj. tisti vonj zarad katerga tko rada pogrnem dekico, se uleže in preberem kakšno knjigo. rabim vonj sončne kreme na svoji koži. rabim sončne žarke za tisti filing. RABiM!

obožujem morje, vročino in plažo. preprosto zato, ker ni lepše stvari kot prlezt iz vode, se še moker počt na ležalko in pustit soncu da posuši kapljice morja na tvoji koži. sončni žarki se me dotaknejo, me požgečkajo, in napolnijo s toploto od znotraj, da me zazebe in se koža naježi. in potem me oblije še val vročine, da globoko zavzdihnem in se od užitka še enkrat stresem. potem poslušam zvoke na plaži, ki sploh niso zvoki ampak pravi šunder. sploh, ker znam poslušat celoto, brez da bi lovila posamezne glasove. in potem umaknem mokre lase s hrbta in zamižim ter čakam, da me odnese.

zbudim se kakih 20minut kasneje. vročina je neznosna, pripeka in zdi se mi da se kuham… obrišem si pot pod nosom in se obrnem, da posušim še drugo stran telesa. na koži se že vidijo sledovi soli, ki so posledica posušenih kapljic. še enkrat zamižim, pomigam s prstki na nogah, se pretegnem in uživam še kakih 10minut, dokler ne postane že zares nevzdržno. takrat vzamem svojo vodoodporno Sunmix sončno kremo, ki za popizdit diši, ko pride v stik z mojo kožo, in mu jo dam v roke, da me namaže. mal nejevoljno ampak vseeno njegove roke zdrsijo po mojem telesu in mi povzročijo še večji užitek kot je tisti ki ga povzroči sonce. ko me poči po riti, češ si že,  stopim do morja in globoko vdihnem. nato v elegantnem skoku skočim noter na glavo. razgreta koža in mrzlo morje povzročita, da me zazebe kot še nikoli prej… a tako zelo paše… mokre lase potisnem z obraza in zaplavam, da bi se shladila. kmalu mam dovolj, zato zlezem iz vode in se še mokra, polna kapljic morske vode vržem na svojo ležalko. nato pustim soncu da posuši kapljice………

ja, poletje je super stvar. če je vroče. ker če ni, me ne mika da bi bla na morju. me ne mika sunmix in me ne mikajo obmorska mesteca polna turistov. zato rabim sonce. da nardi da bo peklensko vroče. da bom spet uživala v majhnih stvareh.

daj sonce, prosim! pogrej že končno tako kot je treba! 

0%

0%

Hodim po praznem stanovanju, se trudim neki pospravlat, pa ne gre…lena sem. Ne da se mi. Nočem. Pa še ta dež. Al oblaki. Al karkol ga pač nebo serje dons. Temu se sploh ne more rečt poletje… Kje je vročina k je včasih ustvarjala vizualne luže na asfaltu? Kje so poletne nevihte, ki so bile kratke in mokre, ki so tako osvežile? Kje je vonj asfalta po takih nevihtah, tisti značilni vonj, zarad katerga sem bosa skakala po cesti čeprav je babi grozila da me bo nabila? Kje je vonj poletja? Ni. Je samo drekast vreme k me spravla v pasivno stanje. Vremenu pošiljam negativne vibracije. Ja. 

Matr je prazno stanovanje. Ne morem verjet kako hitr si mi¹  postal domač. Vse je tko prazn brez tebe. Tko hitr sm se navadla, da si nekje v bližini. Vsakič sproti ko se sprehodim po stanovanju se oziram okrog sebe in vsakič sproti sem presenečna ker te ni tam.  Na kavču, na postelji al pa v kuhinji, v tisti nemogoči pižami Vseen če me ne nasmeješ vsakih pet minut. Vseen če ne govoriš čist non stop. Če si tuki, je filing drugačen. Ne res ne morm verjet da sm se te tko hitr navadla. Na tvoj zlobn nasmešek, k se prpravlaš da me boš spravu ob živce. Na to da pustiš brisačo sredi kopalnice ko prideš spod tuša. Na tvoje lase k jih mam po celi postli. Na tvoje sitno vztrajanje kadar si neki zamisleš pa pol nočeš sprejet boljše opcije sam iz principa Na to kakšne so tvoje oči kadar te neki boli pa se delaš da si okej. Pa tko nenaravno se mi zdi odnest pepelnik z balkona, ker sem se navadla da je pač tam. Pa morm se prpravt da operem tvojo pižamo čeprov tko omamn po teb diši. Kritično si mi zlezu pod kožo. Ja.

No, sej zdej mam par dni da se te spet odvadm. Ampak zdej res rabm še tadrug pir… tko, da se potolažm šit an… tale post sploh ni bil mišlen k ena sentiš izpoved dons mi ne gre NČ po planu. Bajta je še zmer raztur, firefox še zmer ne dela kljub vsemu trudu k sm ga vložila v to da bi ga usposobla, widgeti še zmer ne ubogajo ampak mi počas začenja dol viset…pa lačna sm ampak mi nč ne diši jest. pomojem se bom nabasala s parim skledam kokic zravn filma. S tem da predpostavlam da se zravn Hard Candy da jest :D ja, pa ful sm hotla dat eno dobro glasbeno podlago, pa je jutubovci nimajo. kar je kriza. zato boste dobil sam eno tako nadomestno. Ja.

U glavnem nč ne gre po planu, ampak aj fil gut. pa še novo idejo za tatu sm dobila. snoopyja pa woodstocka bom dala na gležn. da bosta sweet in pol nbom več mogla rečt: nothing’s sweet about me. ha! brijaža bi reku moj frend. sam al mam jst enih idej za tatuje… predn bom vse realizirala bo pa tk že tretja svetovna :)  nč, hard candy čaka, pol se morm pa naspat. Ker jutr, jutr bom pa ZARES pospravla bajto avtosugestija alpakej. Ja.

ja.

0%

0%

1. sem študirala al uporablam direkten nagovor al nj govorim “o njemu”…zdj sm se odločla [↩]

Besede z mogočnim pomenom. Besede ki prikličejo nasmeh na obraz in toplino v srce. Pa so danes res tako mogočne?

Ne vem, a sem samo jaz ali se s temi besedami zadnje čase razmetava naokrog. Prižgemo televizor in tam vsem kar leti iz ust: i love you. Mlad parček prične s svojo zvezo, mine kakšen teden in ona že dobi sms na koncu katerega piše rtm - da ni čisto osebno ampak že zelo. En teden prosim? in ko sta en mesec skupej na nekem sprehodu ga ona objame in reče rada te mam. En mesec? wtf? Kaj se dogaja?

Nisem prepričana kaj se dogaja, sem pa sigurna da se te besede danes izrekajo prevečkrat in prehitro.
Svet je postal trd in brezoseben. Vsi tekmujejo z vsemi. Ja, tvoj najboljši prijatelj sem. Ja, želim biti boljši od tebe. Tekmovanje postaja način življenja. To da prizadaneš druge neizogibno. Kot je neizogibno to da drugi prizadanejo tebe. Nič osebnega stari, če sem pač boljši, sem pač boljši. Brezosebno, nevarno. Človek bi najraje ušel nekam.

In to tudi počnemo. Pred realnim svetom bežimo v ljubezen. Kjer je vse še tako osebno. Kjer ni tekmovanja, samo sodelovanje. Kjer si lahko res ti, brez da bi se bilo potrebno gnati za nekim ciljem. V zvezah se počutimo dobro. Zaljubljeni se počutimo dobro in svobodno. Potem ko si poln tistih začetnih čustev in sreče ker si pobegnil iz tistega sveta…. iz ust priletijo besede: rad te mam. Pa to ni ljubezen. To je zaljubljenost in nič več. Vsaka zaljubljenost se sčasoma konča. Nezaslepljeni vidimo da ta zveza ni za nas in… odidemo. Iskat drugo. In ko jo najdemo, besede rad te mam spet padejo prehitro. In potem ona/on ugotovi da to ni zanj/o in gre. In ta dva cikla se nekajkrat ponovita. Nato se zalotiš, kako izrečeš te besede še hitreje kot si jih včasih. Kako pravzaprav skoraj nič ne pomenijo. Kako jih izrečeš ker se ti zdi da jih moraš ker jih tako ali tako vsi izgovarjajo. Izgovarjaš jih tako kot si to videl na televiziji, filmsko, ne iskreno. Zato ker se ti zdi prav, ne ker jih čutiš. In potem se nekoč zalotiš, da jim ne verjameš, ko jih tebi izreče nekdo drug…

S tem izgubijo vsak pomen in namen. In ko jih nekoč nekje izreče nekdo, ki jih resno misli, mu ne verjamemo. Preveč televizijsko je, da bi verjeli. Prevečkrat smo že slišali te besede in nato ugotovili da niso nič pomenile. Sploh pa ne živimo v neki žajfnici kjer vsi s solzami v očeh globoko čuteč rečejo te amo. Nah, ne verjamemo jim. Pa bi jim tokrat lahko… A ni to žalostno?

Izrečem samo še kadar zares čutim. Samo kadar se mi zdi da jih ne morem zadržat v seb. Samo kadar je vse v meni vpije da je prav da jih rečem. Da imajo svoj pomen. Da so kar bi morale biti. Da z njimi poveš tisto kar se ne da povedat.

Lahko mi verjameš.

Ja.

0%

0%

Zagrabla sm prvo priložnost in si šla pogledat Batmana. The dark knight seveda. Da vidm zakaj se je o tem tok govorilo. Ampak nism mela kkšnih prov posebnih, velikih pričakovanj, še mn sm se ubadala s prejšnjim filmom in prejšnjim jokerjom; še sreča, izkušna je zato še tolk boljša. Vtisi so skorej premočni da bi se dal govort o filmu… Ampak vseen mam par stvari za rečt, pa bom kr v alinejah aja, pa tisti  se bojite spoilerjov…pomojem ni kej bat.

- je film k se ga more vidt in paše v top 20.

- mamojebna vloga odfukanga Jokerja skor zasenč Batmana če mene prašate. obožujem jezik

- Nicholson did a very good job, ampak v primerjavi s tem? na-a

- lamborghini & ducati… kaj več si še lahko želijo moje nezahtevne oči

- spešl efekti so, ampak se z njimi ne pretirava, kar je pohvalno.

- zdej vem kaj je Irena misnla k je omenjala glas. razumem in se strinjam.

- svaka čast Nolanu.

- vloga Alfreda je na višjem nivoju kt bi prčakvala.

- če bo šlo, grem film gledat še enkrat.

- sam še tole morm rečt: why so serious? let’s put a smile on that face…

100%

0%

Matr sm razpizdena. K to ni več verjetn no. Folk je ratu tooook prfuknen… Okej, predstavlite si tole:

     Idiličen petkov večer, nč pametnga za počet. Seksa se ti že par dni skupej. Cela familija je doma in še preklet slabe volje so. Pa se napokava v avto z namenom da popestriva ta dolgočasen večer. Zapeljeva se v gozd, zlezeva na zadnje sedeže in ja no, kaj bi olepševali… seksava. Vmes mal pavze, sedenja v temi… Nato hopa, druga runda. Zakaj pa ne, če je bla že prva super ane… In ko se hladiš po drugem izvrstnem fuku pri na stežaj odprtih zadnjih vratih….
     …zaslišiš pok vejice. Po zvoku sem lahko ugotovila da ne gre za žival. On vpraša: “Kva paj blo to?” Jst mirno in na glas da me bo ja slišal kdor je pač tam: “En je tuki.” In pol se zaslišjo koraki. Jst rečem še bl na glas: “To so koraki ja.” Ker je mal srhljiv, zaprem vrata avtomobila in se tolažim da je šel. Rečeš še par šal v stilu: kok časa misleš da je bil tam? , mu greva sledit? , res se mu je dal poslušat a? , si gledu Blairwitch project?… itd. Neki časa mine in se počasi odločva da se bova oblekla. Ker ne najdem majce pržgeva luč. Nato napol oblečena naslonjena ležim in gledam smejoč obraz ljubavi ko…
    … opazim obraz na šipi za njim, ki naju opazuje. Prva misel k je šinla skoz glavo je bla: WHAT THE FUCK?! V men se je vse stresl. Groza, tesnoba, jeza, vse me je preplavl. Pa tiste glupe velike oči direkt na šipi avtomobila. Ne morm pojasnt kok grozliv je to. Takoj sm čist spontano rekla: “En je tm,” in pokazala s prstom nanj. Tipson se je obrnu in šou. Ljubav je mislu da ga zajebavam, ampak je pol vidu obris k odhaja. Njegova prva misel: pa ne me jebat… Hitr sva se oblekla, on je stopu iz avta in šou na čik, pa modela ni blo nikjer več. Jst pa prsežem da če bi bla obuta v trenutku k sm zagledala njegov zabit fris, bi stopla iz avta pa ga prefukala. Kk si upa MEN večer uničvat, debil.

Zdj pa mene zanima kok prfuknen morš bit da greš peš ne vem kam daleč gledat nekoga k fuka. Pa kok zlo prfuknen morš bit da ne greš in pustiš para pr mir k je je očitno da sta slišala tvoje korake. In ne vem kok neverjetno prfuknen more bit model da nalima svoj zabit fris na jebeno šipo in gleda v avto¹? Fak. Ne morm verjet da se zdej tut v gozdu ne da več mirno fukat?! Kje sploh lahko zdej vas vprašam? Kje ni takih prfuknencev k bojo špegal v tvoj avto?!

Jap, razpidena sm. Večer je bil valda uničen. če ne druzga ti ostane tista tesnoba ala WTF v teb. Pol se morš odpelat kam drgam chillirat ker ti je tle neprijetno. Prsežem, naslednič tkole fukam obuta. In bom naučila tistga k si me bo drznu mott da se to ne dela. MAJKEMI²!

 P.S.
jap, tole je blo že včer zvečer napisan… pa še zmer ne morm verjet. sj sm srečala par sikfakov ampak ta je že izven te kategorije. ta je čist na svoj način bolan… še zmer me zjezi k pomislem. nč… rabm enga elvisa da se potolažm.
glasbena podlaga torej:

100%

0%

1. namest da bi recimo stopu 2 koraka stran in gledu, k se pr luč itak vse vid, in naju naprimer… ne prestrašu na smrt. [↩]
2. pol je zih res. [↩]

- spet bosta 2 glasbeni podlagi. i needz billy.

- komur se ne da poslušat mojga tečnarjenja nj zdj neha brat. 

- resno opozorilo je to

- že tri dni zapored mam pondelk. non fair.

- ni roza ponijev. kul. sm se že bala

- jebeni telefon spet zvoni. ne, ne bom se oglasila.

- bitchy today. to se zgodi če rabm da me, pa me ne.

- uradno sem sprejeta. sam še vpis pa to. wiii… matematik naj bo?

- lh bi šla za 10 dni v Anglijo, pa se mi ne poklop z ostalimi načrti travmiram.

- tale poletje je za en kurac. kašn je to vreme?!

- zbolela sm. zelo. sred jebenga poletja. nmoreš verjamet.

- sončnce. i needz them.

- nah, komp še vedno ni popravlen. kmalu…kmalu.

- ne grem nikamor. resno. zdj bi mi lh že verjel.

- fak pogrešam bloganje. ideje se zgubijo s časom če jih ne zapišeš kuj…

- čiki pa pa

- 1 +1 =2

- ne, nisi njegov puding! you go girl!

- miss u too fucking much =**

- glava me boli… pa tok idej za zapisat sj bomo… nekoč.

- filgutsong needed

0%

0%

Njun pogled je zajel okolico. Peščena plaža. Ne mivka… okrogli kamenčki. Točno tako, kot sta si to predstavljala. Sonce je zahajalo, veter ju je prijetno hladil in kuštral njene dolge lase. Njegovi so bili tokrat speti v čop. Stala sta tam, z roko v roki, zamišljena…

Ona je imela na sebi le preprosto obleko bež barve, ki je poudarjala njeno rahlo zagorelo kožo in njeno postavo. Da bi vse skupaj popestrila, si je nadela tisto ogrlico, ki mu je bila najljubša. On je bil, kot se pač spodobi, v črni srajci in črnih hlačah. Pravzaprav ni nikoli izgledal čisto spodoben, ker se ni maral pretvarjati, da je nekaj kar ni. Verjetno je tudi zato obul popolnoma nove črne allstarke. Ko jih je pogledala, se je nasmehnila. Kako tipično; ji je šinilo skozi glavo. Pa saj tudi ona ni tipično obuta. Preproste japonke… Opazila je, da jo nepremično gleda. “Kaj je?” je vprašala. Kako je lepa, pa se tega sploh ne zaveda; je pomislil. “Nič,” se je glasil njegov odgovor. Skomignila je z rameni in stopila na pesek. Spustil je njeno roko. Začudeno se je obrnila. Nekaj je bilo narobe, pa ni vedela kaj… Ozrl se je k skupini sedmih ljudi, ki so ju čakali sredi plaže in vprašal: “Si prepričana?” Zdaj ji je postalo jasno. Iztegnila je roko proti njegovi. Odzval se je in njuni prsti so se prepletli. Zamižala je, vdihnila in se nalahno stresla. Na obrazu ji je zaigral tisti posebni nasmešek, ki ga je na njej tako občudoval. Nato je odprla oči in pokimala. Čeprav si tega nikoli ni želela, ji verjamem, se je na tihem odločil in stopil za njo na pesek.

Počasi, z roko v roki, sta se jim približevala. Videla sta že rahlo živčne obraze njunih staršev, ki jih je skrbelo zakaj sta se zadržala. Nalahno sta jim pokimala in se nasmehnila. Vse je v redu; so si oddahnili in čakali, da prideta bližje. Stopila sta ob stran svojima najboljšima prijateljema, spustila roke in se obrnila drug k drugemu. Še dobro da nimam šopka, bil bi mi v napoto; je pomislila.  Gledal je v njene oči in vedel, da dela prav. Tako srečen ni bil še nikoli. In v njenih očeh je videl, da čuti isto. V glavi je počasi potoval skozi njune skupne trenutke in kar ni mogel verjeti, da se je vse izteklo tako srečno. Iz zamaknjenosti ga je predramilo nestrpno izgovarjanje njegovega imena. Tako globoko se je zatopil, da je pozabil, da je sredi poročnega obreda. Zmajal je z glavo in se poskušal zbrati. Ne, ne smem se smejat, je pomislila, a vseeno kar bruhnila v smeh. V tistem trenutku ga je imela raje kot kadarkoli prej. Vse, na kar je še lahko mislila, je bil poljub na katerega mora počakati do konca - kakšna škoda. Nestrpno je čakala in ga nato stisnila tesno k sebi medtem, ko sta se njuna jezika prepletala. To je najsrečnejši trenutek v mojem življenju; je bila glavna misel, ko so ju starši in prijatelja s ponosom opazovali.

0%

0%

Sovražim ta modalni glagol. Ja, še celo bolj kot morati. Zakaj? Vedno kjer stoji “lahko bi”, nujno sledi “pa nisem”. In ti… s tabo je povezanih toliko “lahko bi”-jev….

Ko sem te spoznala si mi šel na živce. Lahko bi te zasovražila, pa te nisem.
Se spomniš tiste žurke pri njej doma, ko naju je izzivala z menjavo partnerjev? Daj no, vem da se spomniš…. takrat si prvič poljubljal moj vrat. Če ne bi bila tako posesivna, bi te lahko že takrat spravila ob pamet. Pa te nisem.
Se spomniš tiste noči, ko bi lahko gledala fire-show ki ga je neko dekle pripravilo? Se spomniš zakaj ga nisva gledala? Pri vsem tistem uživanju in dotikanju kože bi lahko poiskala in poljubila tvoje ustnice. Pa jih iz principa nisem. Še sreča, lahko bi me zasovražil, ker bi podrla tvoja načela. Pa me nisi.
In morje na katerega si me povabil? Lahko bi šla. Pa nisem. Žal mi je za to.
In ko si klical če grem z vami na sankanje? Lahko bi se oglasila…pa se nisem. Žal mi je za to.
In potem nisi ne klical, ne pisal več. Lahko bi to storila jaz. Pa nisem. Ne veš kako zelo žal mi je za to.

Ko sem te zagledala, sem vedela. Spet sem bila tam kjer sem vedno bila kar se tebe tiče. Vedela sem da si spet zaseden. Vedela sem da ne boš mogel biti moj. Po vseh pravilih bi tu morala biti nova “lahko bi - pa nisem” zgodba. Ampak teh je bilo preprosto preveč. Za popizdit preveč. Zato sem vse skupaj spremenila v “lahko - in tudi sem”. Ni mi žal. Vem da sem storila narobe, a zdi se tako prav, ne?

0%

0%